V ponedeljek sem se vrnila iz Francije, kjer sem zadnjih nekaj dni preživela pri prijateljici in se udeležila njenega čudovitega retreata.
Tik preden sem se vkrcala na letalo, sem začela poslušati zvočno knjigo o empatih in spiritualnih darovih. To je pač moje področje. In tudi sama sem empat. Poleg tega imam eno, dve… ali pa kar nekaj intuitivnih darov.😉
Knjiga me je popolnoma posrkala vase.
Poslušala sem jo ves let, slušalk pa si nisem snela niti takrat, ko smo že zapuščali letalo. Bila sem tako zatopljena vanjo, da sem šele zunaj terminala ugotovila, da sem na letalu pozabila jakno. Seveda sem stekla nazaj, v japonkah nerodno padla po stopnicah… 😂 ampak na koncu svojo jakno vseeno dobila nazaj.
No… pa se vrnimo k empatom.
Dolgo časa sem mislila, da biti empat pomeni zgolj to, da si občutljiv.
Občutljiv za energijo.
Občutljiv za ljudi.
Občutljiv za tisto, kar ni izrečeno.
Za nenadno spremembo tona glasu.
Za težo, ki jo začutiš v prostoru.
Za prisiljen nasmeh.
Za skrito razočaranje.
Za živčni sistem, ki govori glasneje od besed.
In ja… občutljivost je lahko izjemen dar.
Včasih pa se sploh ne zdi kot dar.
Včasih je tisto, kar imenujemo empatija, pravzaprav preživetveni mehanizem, preoblečen v t.i. duhovnost.
Včasih stavek “Čutim vse.” v resnici pomeni: “Moj živčni sistem se je že zelo zgodaj naučil, da mora ves čas opazovati okolico, če želi ostati varen.”
Včasih “Preprosto rada pomagam ljudem.” pomeni: “Vredna se počutim samo takrat, ko me nekdo potrebuje.”
Včasih “V vsakem človeku vidim nekaj dobrega.” pomeni:”Ignoriram opozorilne znake, ker sem zasvojena z njegovim potencialom.”
In včasih “Sem zelo intuitivna.” pomeni: “Tako sem navajena brati druge ljudi, da sem pozabila poslušati samo sebe.”
Tega ne pišem zato, da bi obsojala empate. Ali sebe. Nikakor. Večina empatov, ki jih poznam, ima čudovito srce. Globoko srce. Neverjetno ljubeče srce.
Začutijo tisto, čemur se drugi izogibajo. Stopijo v prostor in začutijo njegovo energijo, še preden kdorkoli spregovori.
Pogosto postanejo prijatelj, terapevt, mentor, mama, mediator ali tista oseba, ki drži vse skupaj. Toda vsako tovrstno darilo ima tudi svojo senco.
Če si je ne upamo iskreno pogledati v oči, se empatija zelo hitro spremeni v zavračanje samega sebe.
Preberi ta stavek še enkrat. Empatija se lahko spremeni v zavračanje samega sebe.
Ne v ljubezen.
Ne v služenje.
Ne v duhovnost.
Ampak v zavračanje sebe.
Zato bi danes rada spregovorila o petih najpogostejših sencah empatov.
Ne kot diagnozi. Ne kot etiketi. In ne kot novi identiteti, za katero bi se lahko skrili. Ampak kot ogledalu. Prijaznemu. Iskrenemu ogledalu.
Takemu, ki nam pokaže resnico, ne da bi nas pri tem obsojalo.
V knjigi, ki sem jo poslušala, je bilo teh pet vzorcev opisanih res podrobno. In skoraj vsak od njih mi je bil boleče domač.
Dolga leta so soustvarjali mojo resničnost. Zato zelo dobro vem, kako tiho in hkrati močno lahko vplivajo na naše življenje.
Pet senc, s katerimi se prej ali slej sreča skoraj vsak empat:
✨ pobeg v domišljijski svet,
✨ pretirano ugajanje drugim,
✨ pomanjkanje zdravih meja,
✨ kompleks rešitelja,
✨ privlačnost do toksičnih odnosov.
Začnimo s prvo.
1. Pobeg v domišljijski svet
Empati imamo pogosto izjemno bogat notranji svet. In ko rečem bogat, mislim resnično ogromen. Celotno vesolje obstaja v naši notranjosti.
Sanjamo. Predstavljamo si. Globoko doživljamo zgodbe.
Lahko se popolnoma izgubimo v knjigah, glasbi, filmih, duhovnih vizijah, prihodnjih možnostih, preteklih življenjih, vzporednih resničnostih, poslanstvih duše, romantičnih scenarijih, poslovnih idejah in pogovorih, ki se nikoli niso zgodili.
Včasih nam je naš notranji svet bolj živ kot življenje, ki se odvija pred našimi očmi.
To poznam zelo dobro. Moja domišljija je bila vedno eno mojih največjih daril. Zaradi nje vidim možnosti tam, kjer drugi vidijo ovire.
Povezujem ljudi in ideje, ki jih drugi še ne znajo povezati. Začutim potencial človeka, projekta, podjetja ali gibanja, še preden ga opazijo drugi.
Toda domišljija lahko postane tudi skrivališče. Še posebej takrat, ko je resnično življenje pretežko.
Za mnoge empate je domišljija varen prostor, ker otroštvo ni bilo. Tam lahko čutijo. Jokajo. Se smejijo. Ustvarjajo svet, kjer jih nihče ne kritizira, zavrača ali zapušča.
In to je popolnoma razumljivo.
Če resničnost ni bila varna, je domišljija postala dom.
Če so bila njihova čustva prevelika za odrasle okoli njih, je notranji svet postal edini prostor, kjer lahko zares občutijo.
Če jih nihče ni razumel, so jih razumeli zgodbe, simboli, vodniki in vesolje, ki so ga ustvarili sami.
S tem ni nič narobe. Toda tukaj se skriva senca.
Darilo, ki te je nekoč zaščitilo, te lahko kasneje začne oddaljevati od življenja.
👉Namesto da bi imel težak pogovor, pobegneš v vizijo prihodnosti.
👉Namesto da bi odgovoril na pomembno elektronsko sporočilo, sanjaš o svojem poslanstvu.
👉Namesto da bi pogledal človeka takšnega, kot je, se zaljubiš v njegov potencial.
In medtem te življenje tiho vpraša: “Se boš vrnil(a)? In kdaj?”🙄
Tukaj sem se morala ustaviti in si priznati nekaj pomembnega.
Obožujem vse kar je mistično. Obožujem simbole, sanje, številčna zaporedja, znamenja, energijo in sinhronicitete.
Verjamem, da je življenje veliko bolj čarobno, kot so nas učili. A hkrati sem se morala naučiti še nečesa.
Čarovnija nikoli ne more nadomestiti prizemljenega delovanja. Prejeta vizija še ni poslovni model. Navdih še ni postavljena meja.
Občutek, da si z nekom dušno povezan, še ne pomeni čustvene zrelosti. In občutek, da te neka prihodnost kliče, še ni dokaz, da je oseba ali situacija pred tabo danes resnično na voljo.
Dar te sence je domišljija. In domišljija je sveta.
Prav zaradi nje lahko empati začutimo tisto, česar drugi še ne vidijo.
Zaradi nje ustvarjamo nove ideje, nove skupnosti, nove načine sodelovanja, nove oblike vodenja in nove možnosti za prihodnost.
Iskreno povedano, brez svoje domišljije danes verjetno ne bi počela niti polovice stvari, ki jih počnem.
Toda zdravljenje ni v tem, da se odpovemo svojemu notranjemu svetu. Zdravljenje je v tem, da se znamo vrniti.
Nazaj v svoje telo. Nazaj v zahteven pogovor. Nazaj k računu, ki čaka na plačilo. Nazaj k težki odločitvi. Nazaj k goli resnici. Nazaj k življenju, ki se odvija tukaj in zdaj.
Tvoj notranji svet je portal. Samo ne dovoli, da postane skrivališče.
♥️Naslednja boleča lekcija, ki sem se jo kot empat morala naučiti je bila pretirano ugajanje drugim (ti. people pleasing)
2. Pretirano ugajanje drugim
To je verjetno prva senca empatov, ki jo večina ljudi prepozna. A hkrati tudi tista, ki si jo najtežje prizna.
Potreba, da so vsi okoli tebe v redu. Neprestano opazovanje. Prilagajanje. Olepševanje svojih besed. Neskončno razlaganje.
Občutek krivde že ob najmanjšem razočaranju drugega človeka.
Napetost v telesu takoj, ko začutiš neprijetno vzdušje.
Tisti trenutek, ko pri nekom zaznaš vznemirjenost in se v glavi takoj oglasi vprašanje: “Sem jaz naredila kaj narobe?”
Ugajanje drugim pogosto zamenjujemo za prijaznost. Pa ni isto.
Prijaznost je svobodna. Ugajanje pa je strah, preoblečen v prijaznost.
Če si odraščal(a) ob starših ali skrbnikih, ki so bili čustveno nepredvidljivi, hitro užaljeni ali močno odzivni, si se morda zelo zgodaj naučil nekaj takega: “Če želim biti varen, moram poskrbeti, da bodo drugi zadovoljni.”
Samo ta stavek bi lahko osvobodil polovico človeštva. Dejansko.
Pri empatih ta vzorec pogosto deluje popolnoma samodejno. Nekdo je v stiski. In še preden razmisliš, se že odzoveš. Potolažiš.
Razložiš. Popraviš. Olajšaš resnico. Spremeniš ton glasu. Odstopiš od svoje meje. Postaneš prijazen/prijazna. Razumevajoč(a). Nezahteven(-na).
Postaneš ženska, ki reče: “Saj je v redu.” Čeprav v sebi zelo dobro veš, da ni.
In vsi te pohvalijo, kako prijazna si. Tvoje telo pa ve, da si pravkar izdala samo sebe.Tudi sama sem to naredila neštetokrat.
V partnerskih odnosih.
Prijateljstvih.
Poslovnih sodelovanjih.
Skupnostih.
Vedno, ko sem začutila negotovost, bolečino, jezo ali razočaranje drugega človeka, je bil moj prvi impulz, da to nekako popravim.
Ne vedno zato, ker bi si to zavestno želela.
Včasih preprosto zato, ker je njihovo nelagodje postalo nevzdržno tudi v mojem telesu.
In to je nekaj, česar veliko ljudi pri empatih ne razume. Ne pomagamo vedno zato, ker smo nesebični.
Včasih pomagamo zato, ker naš živčni sistem ne prenese čustvenega kaosa. Ko pomirimo drugega, se pomiri tudi naše telo.
Ko se drugi sprosti, končno zadihamo tudi mi.
In temu potem rečemo ljubezen. Čez čas pa ostanemo popolnoma izčrpani. Zato toliko empatov potrebuje veliko časa zase.
Ne zato, ker ne bi marali ljudi.
Ne zato, ker bi bili asocialni.
Ampak zato, ker je druženje postalo izjemno zahtevno “opravilo”.
Neprestano zaznavanje.
Neprestano prilagajanje.
Neprestano prevzemanje odgovornosti za stvari, ki nikoli niso bile njihove.
Zdravljenje ugajanja drugim ne pomeni, da postaneš hladen človek. Pomeni, da postaneš iskrena oseba.
Da ostaneš prisotna tudi takrat, ko je nekdo razočaran.
Da se naučiš prenesti neprijetno tišino.
Da lahko rečeš: “Slišim te.”
…ne da bi hkrati sporočala: “Zapustila bom sebe, da bo tebi lažje.”
To pomeni razumeti, da čustvena reakcija drugega človeka ni vedno navodilo, kako moraš ravnati.
Ta uvid mi je spremenil ogromno stvari.
Kot povezovalka ljudi zelo hitro začutim, kaj nekdo potrebuje. Vidim priložnosti.
Vidim, kdo bi moral spoznati koga.
Vidim manjkajoči košček sestavljanke.
Dolga leta sem mislila, da to pomeni, da moram ukrepati vsakič, ko nekaj začutim.
Danes vem, da ni tako.
Razločevanje je del daru.
To, da nekaj zaznam, še ne pomeni, da moram to nositi ali čutiti.
To, da vidim potencial, še ne pomeni, da ga moram uresničiti.
To, da lahko nekomu pomagam, še ne pomeni, da tudi moram.
Mislim, da bi moral imeti vsak empat ta stavek napisan na skodelici za jutranjo kavo.
💥To, da lahko pomagam, še ne pomeni, da moram.💥
Darilo te sence je izjemna čustvena inteligenca. Empati znamo v prostor prinesti toplino.
Občutek varnosti.
Razumevanje.
Občutek pripadnosti.
Toda samo takrat, ko to prihaja iz svobodne izbire.
Ne iz strahu.
Ne iz potrebe po ugajanju.
In ne iz stare rane, ki šepeta: “Prosim, bodi v redu… da bom lahko tudi jaz varna.”
3. Pomanjkanje zdravih meja
Tukaj stvari postanejo res zanimive. Veliko empatov zelo rado govori o energiji. O vibraciji. O enosti. O brezpogojni ljubezni. O povezanosti. In vse to je čudovito. Toda ko pride beseda na osebne meje, se marsikdo nenadoma obnaša, kot da jih duhovnost ne pozna.Govorimo o enosti. O kolektivnem zdravljenju. O sočutju. O brezpogojni ljubezni.
Vse to je lepo.
A včasih ljudje idejo enosti uporabljajo zato, ker se nikoli niso naučili, kje se končajo oni in kje se začne nekdo drug. To ni razsvetljenje. To je pomanjkanje zdravih meja.
Veliko empatov je v otroštvu odraščalo v okolju, kjer njihove potrebe, občutki ali meje niso bili spoštovani.
Njihovo mnenje ni štelo.
Njihovi občutki niso bili pomembni.
Njihov “ne” ni bil slišan.
In tako so se naučili prezreti sami sebe, samo da bi ohranili odnos ali se izognili zavrnitvi. Kasneje v življenju se to pogosto pokaže tako, da začnejo prevzemati čustva drugih ljudi, kot da so njihova lastna.
To je ena največjih ran empatov. Začutiš žalost druge osebe. In nenadoma postane tvoja. Začutiš njeno jezo. In tvoje telo reagira, kot da si v nevarnosti. Začutiš njeno razočaranje. In že imaš potrebo razlagati ali se opravičevati. Začutiš, da se nekdo oddaljuje. In začneš dvomiti vase. Začutiš obsojanje. In nenadoma nisi več prepričan v svojo resnico.
To je izjemno naporno.
Resnično naporno.
Nihče ne ve kako zelo naporno je živeti na tak način, dokler tega resnično ne doživi.
Sčasoma lahko vse to vodi v čustveno izgorelost.
Otopelost.
Zamero.
Depresijo.
Ali pa v čuden občutek, da si poln(a) čustev, hkrati pa popolnoma odrezan(a) od samega sebe.
Zakaj? Ker nosiš stvari, ki nikoli niso bile tvoje. Zelo preprost stavek, ki sem se ga morala naučiti, je: “Kar je tvoje, je tvoje. Kar je moje, je moje.” Preprosto. Ni vedno lahko. Je pa izjemno osvobajajoče.
Tudi sama sem se tega učila skozi svoje delo in življenje. Ko si človek, ki zna držati prostor drugim, ljudje k tebi prinesejo marsikaj.
Svoje zgodbe.
Svoje bolečine.
Svoje sanje.
Svoj kaos.
Svoje vizije.
Svoje travme.
Svoje projekcije.
In ker zmoreš nositi veliko, ljudje pogosto predpostavljajo, da bi tudi moral. Ampak sposobnost, da lahko nekaj narediš še ne pomeni avtomatske privolitve.Preberi ta stavek še enkrat. To, da nekaj zmoreš, še ne pomeni, da to moraš narediti. Samo zato, ker zmorem držati močno energijo, še ne pomeni, da moram nositi energijo drugih ljudi, če tega ne želim. Samo zato, ker razumem tvojo travmo, še ne pomeni, da bom sprejela tvoje vedenje, če boš hotel(a) igrati svojo igro. Samo zato, ker vidim ranjenega notranjega otroka, še ne pomeni, da bom dovolila odraslemu človeku, da prestopa moje meje.
To sem se učila kar nekaj časa. Še posebej zato, ker v ljudeh resnično vidim dobro.
Vidim rano za njihovim vedenjem.
Vidim prestrašenega otroka za aroganco.
Vidim hrepenenje za manipulacijo.
Vidim potencial tam, kjer drugi vidijo samo zmedo.
Toda če vidim samo svetlobo in ignoriram vpliv, ki ga ima nekdo name, to ni ljubezen. To pomeni, da nisem več v stiku z realnostjo. Meje niso zidovi. So vrata. In ključev do teh vrat pač nima vsak. Temna plat šibkih meja je zamera. Ko empat vedno znova reče “da”, medtem ko njegovo telo kriči “ne”, se slej ko prej pojavi jeza. Včasih se pokaže kot pasivna agresija. Drugič kot popolna izčrpanost. Včasih kot nenaden izbruh. Spet drugič kot tiha odločitev, da preprosto izgineš.
Veliko empatov se jeze boji. Povezujejo jo z nevarnostjo. Zavrnitvijo. Krivdo. Ali bolečino. Toda zdrava jeza ni sovražnik. Je preprosto informacija.
Pove ti:
“Tukaj nekaj ni v redu.”
“Nekdo je prestopil mojo mejo.”
“Spet zapuščaš samo sebe.”
“Čas je, da se vrneš k sebi.”
Jeza je pogosto varuh naših meja. Ne njihov sovražnik. Darilo te sence je globoko ravnovesje. Empati zaznamo tudi najmanjše čustvene odtenke. Razumemo različne perspektive. Začutimo kolektivno energijo. Znamo ustvariti prostor, kjer se ljudje prvič po dolgem času zares počutijo videne. Toda brez zdravih meja se ravnovesje spremeni v disharmonijo. Disharmonija pa sčasoma postane izčrpanost. Včasih celo bolezen. Cilj ni, da prenehaš čutiti. Cilj je, da se nehaš izgubljati v drugih ljudeh in se naučiš prepoznati katera čustva so tvoja in katera ne. In seveda kako regulirati čustveno stanje in se odzvati na zunanji svet.
4. Kompleks rešitelja
Ta je še posebej zahrbten. Ker je na prvi pogled videti tako plemenit.
“Samo pomagati želim.”
“Vidim, kaj vse je ta človek sposoben postati.”
“Potrebuje samo malo ljubezni.”
“Nihče ga/jo še ni zares razumel.”
“Vem, da je zahteven, ampak jaz čutim njegovo dušo.”
“Pomagala mu/ji bom ozdraveti.”
Dragi moj empat …če tudi pri sebi prepoznaš tovrstne izjave…se za trenutek ustavi. Spij kozarec vode. Ali pivo. In se vrni na Zemljo. Kompleks rešitelja je ena najbolj zapeljivih senc. Ker nam daje občutek smisla. Pomembnosti. Identitete. Občutek, da imamo stvari pod nadzorom. Empati pogosto iskreno želimo zmanjšati trpljenje ljudi okoli sebe.
Toda pod to željo se lahko skriva nekaj veliko globljega. Naša lastna potreba, da bi bil nekdo nekoč rešil nas. Veliko empatov je kot otrok čutilo odgovornost za čustveno stanje svojih staršev ali skrbnikov. Naučili so se, da so ljubljeni predvsem takrat, ko jih nekdo potrebuje. To je boleče. In hkrati zelo resnično. Če je bila tovrstna potreba najbližje temu, kar si doživljal(a) kot ljubezen, potem ti bo mir morda deloval dolgočasen. Morda te bo vedno znova privlačil kaos. Ker ti kaos da pomembno vlogo.
Morda boš odvisnost drugega človeka zamenjal(a) za bližino. Morda se boš najbolj živega počutil(a) takrat, ko bo nekdo razpadal, ti pa boš imel(a) občutek, da edini/edina veš, kako mu pomagati.
In prepričan(a) boš, da je to tvoje poslanstvo. Čeprav je v resnici le stara “travmatska” vloga. Te vrstice pišem z veliko mero ljubezni. Ker sem ta vzorec živela tudi sama.
Kot mentorica, povezovalka ljudi in energijska aktivatorka sem se morala naučiti razlikovati med opolnomočenjem in reševanjem. To ni isto. Absolutno ni isto. Ko nekoga opolnomočiš, vidiš njegovo moč in mu jo pomagaš prepoznati. Ko nekoga rešuješ, mu v resnici ne zaupaš, da jo lahko najde sam. Še več. Nezavedno si želiš, da bi te potreboval. Opolnomočenje človeku vrača dostojanstvo. Reševanje ustvarja odvisnost.
Opolnomočenje pravi:
“Verjamem vate. Hodim ob tebi, vendar boš pot prehodil sam.”
Reševanje pa pravi:
“Jaz moram biti razlog, da ti uspe.”
Auč. Resnica boli, kajne? Hkrati pa osvobaja.
Ko prenehamo reševati ljudi, jih začnemo zares spoštovati. In začnemo spoštovati tudi sebe. To je še posebej pomembno za vse, ki delamo z ljudmi.
Za mentorje.
Terapevte.
Vodje.
Coach-e.
Aktiviste.
Učitelje.
Vse, ki si želimo prispevati k spremembam.
V duhovnih in osebnostnih skupnostih je ogromno energije rešitelja, ki se skriva za lepimi nameni. Želimo prebuditi vse. Ozdraviti vse. Dvigniti vibracijo vseh. Rešiti svet.
Toda včasih je najbolj zavestna stvar, ki jo lahko naredimo, ta, da človeku dovolimo njegovo lastno izkušnjo. Da gre skozi svojo lekcijo. Da naredi svojo izbiro. Ali pa je ne naredi.
Da pade. Ker je očitno prav to tisto, kar njegova duša v tem trenutku potrebuje. To ne pomeni, da postanemo brezbrižni. Pomeni le, da ne prevzemamo poti, ki ni naša. Da ne posegamo v proces drugega človeka samo zato, ker naš živčni sistem ne prenese njegove bolečine.
Zame je bilo to eno največjih življenjskih spoznanj. Dobesedno sem čutila fizično bolečino, ko sem to ozaveščala. Vem, da sem pomemben del sestavljanke za marsikoga. Vem, da je moj dar povezovanje ljudi. Vidim sodelovanja. Vidim priložnosti. Vidim potencial. Vidim prihodnost. Toda moje delo ni, da ljudi vlečem skozi vrata, skozi katera sami še niso pripravljeni stopiti. Ni moja naloga, da prepričujem. Da prosim za pozornost. Da razlagam isto stvar znova in znova. Da nekomu dokazujem njegov potencial, medtem ko se on(a) vedno znova odloča za svoje omejitve. To ni izpolnjevanje poslanstva. To je izgubljanje lastne energije.
Pravo darilo te sence je sočutje. Resnično sočutje. Ne pomilovanje. Ne nadzor. Ne potreba, da nekoga rešim zato, da se bom sama počutila varno. Ampak sočutje, ki reče: “Vidim te. Spoštujem tvojo pot. In pri tem ne bom zapustila same sebe.Takšno sočutje je čisto. Ne potrebuje aplavza. Ne potrebuje občutka pomembnosti. Ne potrebuje tega, da ga drugi potrebujejo.
Ne zlomi se, ko nekdo zavrne pomoč.
Preprosto stoji.
V ljubezni.
In v resnici.
5. Magnet za “toksične odnose”
To je tema, o kateri veliko empatov zelo težko govori. Ker boli. In ker se ob njej hitro pojavi občutek sramu. Empati ne ostajajo v toksičnih odnosih zato, ker bi bili šibki. Ali naivni. Ali ker bi bili “preveč prijazni”. Največkrat se v ozadju hkrati prepleta več različnih senc.
Domišljija. Ugajanje drugim. Pomanjkanje meja. Kompleks rešitelja. Nizka samopodoba. Pomanjkanje lastne vrednosti. Hrepenenje po bližini. Projekcije. Upanje.
Empati pogosto idealiziramo ljudi. Ne zato, ker bi bili slepi. Ampak zato, ker si tako močno želimo pristne povezanosti. Naša sposobnost, da v ljudeh vidimo dobro, lahko hitro postanejo rožnata očala. Spregledamo opozorilne znake. Ker so nam na neki ravni znani. Ali pa zato, ker smo veliko bolj povezani s potencialom človeka kot pa z njegovim dejanskim vedenjem.
Mislim, da je to eden najpomembnejših stavkov tega članka. Veliko bolj smo povezani s potencialom človeka kot z njegovim dejanskim vedenjem.
- Koliko odnosov bi se končalo veliko prej, če bi se empati nehali zaljubljati v potencial?
- Koliko poslovnih sodelovanj se nikoli ne bi začelo, če bi ljudi gledali takšne, kot so, in ne takšne, kakršni bi lahko postali?
- Koliko prijateljstev bi se spremenilo, če bi prenehali zamenjevati čustveno intenziteto za globino?
- Koliko energije bi si povrnili, če ne bi več poskušali dokazovati svoje vrednosti ljudem, ki nam čustveno sploh niso na voljo?
To je zelo občutljiva tema. Ko močno hrepeniš po povezanosti, začneš svojo globino projicirati na druge. Nekaj močnega začutiš.
In samoumevno predpostaviš, da tudi druga oseba čuti enako.Začutiš njeno dušo. In verjameš, da je to bistvo. Vidiš možnost. In zato spregledaš vzorec. Dobiš eno lepo sporočilo. In pozabiš na tri mesece nekosistence in nespoštljivega vedenja. Začutiš kemijo. In jo poimenuješ usoda. Začutiš domačnost. In jo zamenjaš za dom. Čeprav dom zate morda nikoli ni bil zares varen kraj.
Prav zato so empati pogosto bolj ranljivi za manipulacijo.
Za čustveno zlorabo.
Za t. i. »gaslighting«.
Za odnose, kjer je en dan vse popolno, naslednji dan pa popolna tišina.
Za čustveno nedostopne ljudi.
Za narcistične vzorce.
In za odnose, v katerih se vedno znova trudijo, da bi bili končno izbrani.
Empati si pogosto zastavimo zelo lepo vprašanje: “Kaj me ta odnos uči?” In to je res dragoceno vprašanje. Toda včasih je odgovor zelo preprost. “Uči te, da odideš.”
Ne da še bolj razumeš.
Ne da še bolj ljubiš.
Ne da se še bolj potrudiš.
Ne da ga ozdraviš.
Ampak da odideš.
Brezpogojna ljubezen ne pomeni brezpogojnega dostopa do tebe. Ljubezen ne pomeni, da moraš prenašati kaos. To, da razumeš človekove rane, še ne pomeni, da se jim moraš izpostavljati. Darilo te sence je sposobnost videti dobro v ljudeh. To je čudovita lastnost. Lepo je videti dlje od mask. Lepo je prepoznati svetlobo v človeku. Lepo je verjeti v človeški potencial. Toda zrela empatija vidi celotno sliko.
Svetlobo in senco.
Besede in dejanja.
Kemijo in doslednost.
Potencial in dejansko sposobnost.
Dušo in živčni sistem.
Ker ima lahko nekdo čudovito dušo …… in kljub temu ni varen človek za tvoje življenje.
Ta stavek se nas je veliko naučilo veliko prepozno.
“Nekdo ima lahko čudovito dušo in hkrati ni prava oseba zate.”
Zdravljenje teh vzorcev pomeni, da začne odnos s samim seboj postajati močnejši od potrebe, da bi te nekdo izbral. Začneš si postavljati drugačna vprašanja.
“Ali se ob tej osebi res počutim varno?”
“Ali mi je všeč človek, kakršen postanem v njeni bližini?”
“Ali sem miren?”
“Ali sem samo odvisen od intenzivnosti čustev?”
Je to ljubezen …. ali travmatski vzorec?
Sem povezan s tem, kdo ta človek danes je … ali s tem, kdo si predstavljam, da bi nekoč lahko postal?
In morda najpomembnejše vprašanje od vseh: “Bi še vedno izbral(a)ta odnos, če bi globoko v sebi že vedel(a), da sem dovolj?
To vprašanje izbriše ogromno iluzij.
Tvoje sence niso tvoje napake
To je del, za katerega si želim, da bi ga prebral prav vsak empat. Naše sence niso dokaz, da je z nami nekaj narobe. So inteligentni načini preživetja. Nekoč so nam pomagali.
Domišljija nas je zaščitila, ko je bila resničnost preveč boleča.
Ugajanje drugim nas je zaščitilo, ko smo verjeli, da je ljubezen pogojena.
Šibke meje so nas varovale pred zavrnitvijo in osamljenostjo.
Reševanje drugih nam je dalo občutek, da nas nekdo potrebuje.
Toksični odnosi pa so pogosto poustvarjali stare rane, ker je naš živčni sistem v njih še vedno iskal zaključek.
To ne pomeni, da so ti vzorci zdravi. Pomeni pa, da se jih da razumeti. In razumevanje je vedno začetek spremembe.
Ne sram.
Ne obsojanje.
Ne duhovno izogibanje resnici.
Ampak zavedanje.
Resnično zavedanje.
Naše sence so bile nekoč rešitve. Ščitile so nas pred nečim, česar takrat nismo zmogli nositi. Zdravljenje se začne v trenutku, ko jih nehamo sovražiti in jih začnemo razumeti.
In to lahko začnemo že danes…
Opolnomočeni empat
Svet ne potrebuje manj empatov. Potrebuje bolj zdrave empate. Empate z zdravimi mejami. Občutljive ljudi, ki znajo razločevati. Sočutne ljudi, ki se pri tem ne izgubijo. Intuitivne ljudi, ki ostajajo prizemljeni. Ljubeče ljudi, ki ne čutijo potrebe, da rešujejo vsakogar. Ljudi, ki znajo biti povezani z drugimi, ne da bi se v njih izgubili.
Ker opolnomočen empat ni človek, ki ves čas čuti vse in vsakogar. Opolnomočen empat ve, kaj je njegovo. Zna sedeti ob neprijetnih občutkih, ne da bi jih moral takoj popraviti.
Zna ljubiti človeka, ne da bi ga moral reševati. Zna videti potencial, ne da bi se nanj navezal. Zna oditi brez obsojanja. Zna biti prijazen, ne da bi bil vedno na voljo.
Zna globoko čutiti. In hkrati jasno izbirati. To je prava moč. Tiha moč. Moč, ki ji ni treba nikomur ničesar dokazovati.
Nekaj vprašanj za iskren razmislek
- Kje bežim v domišljijo, namesto da bi se soočil z resničnostjo?
- Kje temu, kar je v resnici strah, pravim prijaznost?
- Katera čustva nosim, čeprav sploh niso moja?
- Kje potrebo po tem, da me nekdo potrebuje, zamenjujem za ljubezen?
- Kje sem bolj zvest potencialu drugega človeka kot lastnemu notranjemu miru?
- Kje moje telo že dolgo pozna resnico, moj um pa se z njo še vedno pogaja?
Bistvo empatov ni v tem, da postanemo manj občutljivi.
Bistvo empatov je v tem, da postanemo bolj iskreni.
Do svojega telesa.
Do svojih vzorcev.
Do svojih odnosov.
Do svojih darov.
Do svojih senc.
In predvsem do svojega čudovitega, utrujenega, a izjemno močnega srca.
Nisi tukaj zato, da bi bil(a) vsem čustvena opora. Nisi tukaj zato, da rešuješ odrasle ljudi pred njihovimi življenjskimi lekcijami. Nisi tukaj zato, da se skrivaš v domišljiji, ker se resnično življenje včasih zdi pretežko. Nisi tukaj zato, da potrebo po sebi zamenjuješ za ljubezen. In nisi tukaj zato, da svojo vrednost dokazuješ s tem, koliko lahko preneseš.
Tukaj si zato, da živiš.
Pogumno.
Iskreno.
V svojem telesu.
V svoji resnici.
V svoji energiji.
Z odprtim srcem.
In z zdravimi mejami.
To je tista prava brezpogojna ljubezen.
Največja moč nas, empatov je v tem, da končno začnemo čutiti tudi sebe.
Hvala, ker si prebral(a) celoten tekst do konca.
Če si se v katerem od teh vzorcev prepoznal(a), s tabo ni nič narobe. Tvoj živčni sistem je nekoč naredil vse, kar je znal, da bi te zaščitil.
Danes pa imaš možnost izbrati drugače. In prav tam se začne svoboda.
Anja Free Spirit♥️
